BEHEMOT

Srce se mi je trgalo, ko sem gledal Princeso in Pepelko, kako se poslavljata. Utopil sem se v njuni bolečini in nato odstopical za Princeso, ki si je trmasto grizla ustnico in ponavljala, da to pač tako MORA biti, ker je bila USTVARJENA za to, da najprej izmami ljubezen, potem pa jo sistematično in počasi uniči. Moja duša pa se je oklenila Pepelke, ki je želela samo izginiti, za vedno izginiti, izbrisati iz glave Princesino podobo in pozabiti na ves žamet in svilo, ki ji ga je ta podarila. Še preden.

Jočem. Zelo. Ljubim te.

Obvestila me je o prihodu črne ptice. Nikakršna eksotična žival, le perje se ji je črno bleščalo. Ni bila glasna, od strani je preučevala novo lastnico. Ali prvo lastnico… nekam nedolžno je delovala. Pod roko je najprej trznila, nato otrpnila in se vdala.

Valjali sta se po iglicah, iz smrek je kapljalo, dišalo je po zimi in jaz sem se zibal na konici nožnega palca na vrhu gozda in zaupal črni ptici, da me bo prestregla, ko bom poletel.

“In kaj si počela?!

Sem jo vprašal, kar tako, ne da bi res želel vedeti odgovor, ker odgovori so včasih prekletstvo. Za norce. Ker jih pestujemo v glavi še dneve in dneve in dneve…

Privihala je ustnico nad desnim sekalcem, kar se je večini zdelo neznosno seksi, meni pa… eh… meni…

“Ko sem oni dan ležala pod njim in poskušala dihati zaradi tistega prekletega prepotenega vampa, ki me vedno skoraj zaduši, sem se začela spominjati, kako sem nekoč v belih bombažnih spodnjicah tekla v morje, hodila po morskem dnu, dokler ga ni zmanjkalo in ti si bil za mano, me potegnil iz vode in mi rekel… veš… ljubica… če bi te hotel samo zase, bi te pustil, da greš naprej…In takrat sem vedela, da…”

Spet joče, smrka, razmazana maskara jo spreminja v žalostnega klovna, jaz pa ji objemam obraz z obema rokama, kot nekoč, nad morsko gladino, ko sva oba vedela, da so naju prodali…

Skoraj sem držal roko na kljuki. Otepal sneg s plašča. Popravil lase. Preveril žepe. Mižal in globoko dihal, ker je minilo že milijon sekund od takrat. Priklical v spomin vonj in namišljeno poljubil kos dlani. Potlačil kos počečkanega papirja globoko v podzavest.

Smeh izza debelih duri. Vreščanje. Hihitanje.

Odšel. Še ena.

Ah, to veselje me bo pogubilo!

Našel sem prijateljico. Saj ne, da bi jo iskal ali potreboval, ampak življenje me je pričakalo za vogalom in skočilo name.

Princesa je izdala dovoljenje. Pojdem torej v širni svet, ubijat zmaje in demone, s krvavimi glavami si bom okrasil dvorano.

Skačem skozi okna, letim blizu sonca, moja krila so jeklena, nihče me ne more ubiti, neumrljiv sem, počasi se stapljam v ENO.

Veselje včasih tako zaboli…

Dobro jutro, Behemot! Kaj bi počeli danes?

DANES BI MALO UMRL. NE VELIKO, LE ZA EN KROG.

In kako boste to izpeljali, Behemot?

ZA ZAČETEK BOM NEHAL JOKATI. POTEM SE BOM PREPROSTO ULEGEL IN NEHAL DIHATI.

Preveč preprosto ste si to zastavili, Behemot! Kaj pa klici na pomoč? Kaj pa razmazana kri po stenah? Kaj pa…

AH, NE. MOJA SMRT NE SME BITI SPEKTAKEL. KAJ PA JE ENO ŽIVLJENJE…

Kaj bodo pa Sosedje rekli? Sebični ste, Behemot!

SEM.

NIHČE NI REKEL, DA BO ENOSTAVNO.

Sprejela me je španska princesa v belem, debelo namazanih ustnic. Poleg nje je stal debel gnusen prostak. Želel sem ji povedati, da bi ji bolj pristajala vinsko rdeča barva, pa so se misli povezale v napačen šopek. Pogrebni, namesto poročni.
V očeh so se ji vojskovale iskrice sočutja in kapljice dolgočasja.

“Kaj je narobe?”

“Kaj je prav?”

“Se dobro počutite?”

“Zadnjih deset let niti ne.”

“?”

“Ah, nič takega. Demoni so se vpletli.”

“?”

“Ste res princesa?”

“?”

Smeh.

“Samo malce bo zbodlo.”

Prostak me je vzel v naročje.

Trgal sem fotografije.

Brusil sem nože.

Sem mar zdrav?

Mislim, da sem jo našel. Žensko, ki me noče ovijati z verigami. Ki buhti od svobode in življenja. Ki je dovolj moški, da me ukroti, me potisne ob zid in zahteva, naj jo pofukam. Zahteva, ne prosi. Ne maram prosilk. Prosim, ljubi me, prosim, spoštuj me, prosim, ostani z mano…

Vzemi in se zahvali. Ali pa tudi ne…

V njej sem izbrskal zver. Pustila je že nekaj prask na moji duši in kri je začela kapljati.

Poliži me.

Včeraj so me odpustili. Iz matrice. Menda se ne obnašam po pravilih, ki so jih napisali zjebani sifilitični stari partijski kurci.

Odločitev. Kako sladko je bilo v času otroštva, ko so se starši odločali namesto mene! Ne vedno pravilno, ker jima je uspelo skrpati skupaj neodgovornega, egocentričnega in brezčutnega pamža, pa vendar…

Zakaj bi se moral zadovoljiti z malim, če imam lahko vse? Zakaj bi moral imeti “normalno” žensko, če sem sam razrezan v različne svetove? Zakaj se začnejo ljudje pridušati in zgražati, če opisujem, kako sem, oprostite, imel spolni odnos in si drznem napisati “fuk”?

Dobro ohranjen mlad narkoman, ki je, mimogrede, ponosen na to, išče prostor v vesolju.

Ljubim vas!!!!